ponedeljek, 22. januar 2018

Na dobri poti

Polhograjska gora


Počasi nam gre vedno bolje, tole vlačenje podmladka v hribe. Ampak samo zato, ker se bolj ali manj striktno držimo naslednjih ugotovitev dobre (in še bolj slabe) prakse:

1. Otroke je treba podkupovati.
Ves čas. Notranje motivacije za hojo Tastarejša pač nima, zato imamo s sabo dovolj drobnih sladkih podkupnin (čokoladice ali mandarine v trenutkih slabosti delajo čudeže). Na vrhu je obvezno je presenečenje, ki ga skrijejo "škratje" (Me zanima, kdaj bo povezala to, da Najdražji na vrhu vedno izgine "lulat", z nastavljenim darilom. Verjetno takrat, ko se ji bosta tudi Dedek Mraz in Božiček začenjala zdeti čudna.), glavno pa je darilo, ki jo za dobro hojo čaka doma. Ob tem pa sem jaz, lumpa, seveda škrta in ji obljubim nagrado, če bo dobro hodila OBA dneva v vikendu.

2. Tura mora biti dovolj kratka in nenaporna.
Naš trenutni razpon je 150-200 višinskih metrov in do 40 minut vzpona (za odraslega hodca), pot ne sme biti prestrma in mora v glavnem potekati po cestah ali kolovozih.

3. Otroka je treba zabavati.
Zato se po poti skrivamo, igramo, da smo tiranozavri, in iz spomina vlečemo pravljice, ki smo jih nazadnje slišali pred dvajsetimi leti. A se vi takole na pamet spomnite vseh detajlov iz Janka in Metke? Mimogrede, ko ji to pripovedujem, me kar srh spreletava ob strašljivi vsebini (kanibali, mama, ki pusti svoje otroke v gozdu, sežiganje ljudi in podobne grozote), Tastarejša pa veselo skaklja zraven.

4. Na vrhu mora biti nekaj …
Klopca, cerkvica ali koča. Čeprav smo kar mirno prilezli tudi na Hom nad Bledom, kjer je bil na gozdnatem (pred)vrhu le možic iz kamenja.

5. Pozabiti je treba na vse, ampak res VSE lastne želje.
To je zame najpomembnejša in najtežja točka. Od "ture" nimam ničesar razen zavedanja, da smo na dobri poti, da bomo mogoče enkrat, čez xy let, lahko spet normalno hodili. Zadovoljna moram biti s tem, da bom dve uri na svežem zraku, skupaj z vožnjo tja in nazaj ter pakiranjem in prehranjevanjem v avtu pa večino dneva ne bom doma. Če na to točko slučajno pozabim, se moram samo spomniti na vse flope, kadar prevladajo moje želje. Sam stres in sekirancija … Ni vredno!
Cerkev sv. Lovrenca

V nedeljo nam je vsa ta načela uspelo dobro udejanjiti v praksi, in to na Polhograjski gori oz. Sv. Lovrencu. Do sedaj je bila to za nas čista znanstvena fantastika, ker je na ta kucelj od čebelarjev v Polhovem Gradcu, od koder ponavadi hodimo, prestrmo in predaleč. Ampak potem me je pa prešinilo, da na sedlo pod vrhom pripelje makadamska cesta, in to kar z dveh strani. Če je prevozna, do vrha od tam ni več kot slabih dvesto višinskih metrov, kar je za nas, ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih točk, v mejah možnega.

Cesta iz Praproč dejansko je prevozna in na njej ni nobene prepovedi prometa, je pa tako ozka, da smo bili veseli, da nismo nikogar srečali. Številni "pridnejši" izletniki so nas malo grdo pogledovali, kaj počnemo tu zgoraj z avtomobilom, a dojenček v kengurujčku je odlično zdravilo proti slabi vesti in morebitnim negativnim komentarjem … Tastarejša je potem dejansko čisto sama odpešačila po kolovozu, ki niti ni tako položen, vse do vrha in nazaj dol in niti enkrat ni težila, da jo je treba nesti ali da bi se "samo malo pocrkljala" v naročju. Uspelo nam je preživeti tudi strašni veter na vrhu, ne da bi se skregali, kar v naši družini ni majhen dosežek. Hčerka je spet doživela trenutek poskakujoče sreče, ko je odkrila, da pri tej cerkvici domuje škrat Lovrenc, ki ji je nastavil bonbončke. Pri teh škratjih darilih gre tako ali tako samo za napetost iskanja in trenutek najdbe; kaj dobi, Tastarejši sploh ni pomembno. Tudi bonbončkov sploh ni vseh pojedla. Naslednje jutro jih je našla v žepu bunde in prisrčno sklenila, da jih bo razdelila otrokom v vrtcu.

Naporno visoke stopnice do cerkve

Še večja nagrada je bilo pa obljubljeno darilo za dobro hojo. Tokrat je bila to čisto prava (skoraj, no) gasilska majica, ki mi jo je za hčerko odstopila dobra prijateljica, poznavajoč njene gasilske preference. Reakcija Tastarejše: ko je zagledala majico, je najprej planila v bridek jok. Zakaj točno, ni znala izdaviti, predvidevam pa, da je pričakovala nekaj bleščeče oranžnega ali rdečega, z ogromnimi gasilskimi napisi in podobnim, na otroke usmerjenim kičem, dobila pa je diskretno modro majčko s spominskim napisom POKLICNI GASILCI (in tudi s sliko gasilca, kar vsaj malo odtehta). Kakšno razočaranje! Ko sva dali skozi eno rundo tolaženja, pa si je majčko le navlekla nase … in je potem ni snela še naslednji dan, ko sem jo prisilno dala v pranje. Za v vrtec si je poleg majčke, ki je zanjo dejansko mini oblekica, nadela še gasilske hlače (to so tiste z gasilskim avtom na riti) in gasilske čevlje (visoke škornje za sneg, raje ne sprašujte), ampak odkar imam otroke, sem dosti bolj strpna do hecno napravljenih otrok in se mi praktično vse, kar vidim, zdi čisto sprejemljivo. Baje je bila v vrtcu pozitivno sprejeta.

"Val je bil ves navdušen," je komentirala. Val je njen zaročenec, tudi sam zagret gasilec. "Enkrat bomo tudi njemu kupili takšno majčko!" Ni kaj, to pa je ljubezen!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...