sobota, 6. julij 2013

Skoraj Cozzarel (2029 m)


Da je opis pametno prebrati pred vzponom, menda ve vsak, in tudi, če ga imaš s sabo, baje ni škodljivo. A po spletu dogodkov sva se na Cozzarel, zapostavljenega soseda tudi ne ravno pretirano obiskanega Zuc dal Bora, odpravila precej pionirsko, z nekakšnim skopim povzetkom nekoč prebranega opisa v glavi. In bila temu primerno samo delno uspešna.

Od zaselka Plagnis sva šla po divji cestici proti Costamolinu (parkirajte na velikem očiščenem prostoru na levi, za tem namreč pride sitno prečkanje potoka, kmalu pa še prepoved vožnje) in Casi Trogul, nato pa po ljubki poti št. 427a pod Montusel. Vse je bilo tako zeleno in lepo, da bi bilo nebeško - če naju ne bi oblegale stotnije klopov. No, predvsem mene, ampak to je že običajno ... Pot je tako strma in učinkovita, da sva bila hitro pod Montuselom, tam pa sva nadaljevala po nekoč označeni, danes pa celo delno vzdrževani poti pod Cozzarelom na Forcello di Sot Cretis. Na njej se je treba precej dvigniti, veje so ponekod sveže požagane, potem pa čaka prečkanje nekaj sitnih grap. Tokrat se mi je zdelo manj sitno kot pred osmimi leti, ko sem bila tu prvič, a tudi tokrat sva se za vsak slučaj raje varovala na najbolj izpostavljenem mestu.

S sedelca sva se po zaraščeni poti spustila do ostankov kasarne pod Cozzarelom in se tam usmerila naravnost v osrednjo grapo med obema vrhovoma Cozzarela. Spodaj je prav lahka, višje pa sva se spravila v levo grapo, ki omogoča luštno poplezovanje - midva je nisva ocenila niti z II. Višje grapa naredi ovinek v desno in žal zadeva tu postane precej bolj krušljiva, tako da sva že kar napsihirana priplezala do glavnega grebena. Tu sva takoj videla, da o zahodnem, višjem vrhu Cozzarela (2042 m) posranca najinega kova samo sanjata. Vzhodni (2029 m) se je zdel bolj dosegljiv, ampak greben se je hitro zakompliciral, Igorjev opis (menda je šel po severni strani) sva prebrala šele po vrnitvi domov, južnih plati pa tudi nisva šla povohat, ker so se okoli naju zbirali oblaki, iz katerih pa pozneje ni bilo nič. Preostala nama ni torej nič drugega kot previden sestop.

Povratek z avtu sva zabelila s prebojem po hudi zaraščeni dolgi poti št. 425a, mini vzponom na sedlo Agar de lis Tais pod Plananizzo in sestopom po čudovito okljukasti potki (na zemljevidu je označena kot markirana, v resnici pa ni, a jo vseeno toplo priporočam) v grapo potoka Rio Molino, od koder sva bila hitro pri avtu. Deklopizacija je bila dolgotrajna, a nujna. Največji šment pri vsem skupaj pa je, da bova na ta odmaknjeni, težko dostopni vrh morala vsaj še dvakrat - na vzhodni vrh, pa še na zahodnega, ki, tako pravijo Italijani, menda tudi ni težji od dvojke, če se ga lotiš s prave strani. Klopi naju bodo veseli!

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...