Čez tri gore

Napisati zanimivo poročilo o našem letošnjem turnosmučarskem taboru za odrasle na severu Norveške je skrajno brezupna naloga, kajti bilo je – če pogledamo od daleč – res dolgočasno. Šest smučarskih dni, šest polarno navdahnjenih vrhov (pa še kak za povrh) in šest fantastičnih turnih smukov. Vsak dan ista rutina: zgodnje vstajanje (pa ne zaradi zunanje budilke, pač pa zaradi notranje budilke, vendarle smo vsi že fotri), krepek zajtrk, hop v pancarje in pol ure vožnje do lepo spluženega izhodišča tistega dne. Potem pa do tisoč sto metrov višinske razlike švicanja v breg v spodobnem tempu in odlična smuka dol po snegu, ki bi mu lahko določili najrazličnejše vrste, od napihančka in pomrznjenčka do nekakšnega pršiča zadnjih dveh dni, vse pa so bile bolj ali manj izvrstne. Vreme je bilo vse dni dovolj prijazno za nekajurno bivanje na prostem (ne pa tudi za posedanje ob sendviču na vrhu), lavinske nevarnosti pa tako rekoč nismo zaznali.

Za razliko od lani je bila ekipa za dva člana večja. Posledično so bili naši večeri nekoliko bolj družabni kot prejšnje leto, smo pa vseeno popadali v postelje najkasneje do enajstih. Glede na lani smo imeli tudi bistveno manj zapleteno pot do severa, saj smo imeli direkten let v Tromso, smo pa imeli malo večjo veselico na letališču v Bergamu, kjer jim lavinski nahrbtniki z zračnimi blazinami nikakor niso šli v račun in se je posledično izkazalo, da se na letališče sploh nismo pripeljali s prav veliko časovno rezervo! V primerjavi z lani smo letos videli precej več živali; poleg dveh severnih jelenov, ki sta se pasla okrog naše druge hiške, sva z Alenko na popoldanskem turnosmučarskem sprehodu čez štiristotaka nad našo hišo naleteli še na ogromno čredo teh udomačenih severnjaških srnic. Videli smo tudi par losov in, majkemi, direkt pod našo jedilnico je vzdolž fjorda na izi poskakovala jata delfinov. Na orke torej še čakamo …

Precej bolj izmuzljivi so bili človeški domačini. Norveška je svojo deželo uspešno pretvorila v skoraj popolnoma brezstično – in to ne samo kar se tiče plačevanja (s kartico lahko plačaš tudi javni WC), pač pa tudi glede splošnih stikov z ljudmi. Ključ za apartma oz. hišo čaka v sefu ob vhodu, vsa navodila pridejo elektronsko, v trgovinah so blagajne seveda samopostrežne (ali pa na njih delajo ljudje izrazito nenordijskega porekla). Stik smo imeli samo z dvema Norvežanoma. Prvi je na enem od parkirišč sprehajal svojo prikupno, a precej prestrašeno lovsko psičko, nam ob koncu klepeta pojasnil, da če se ne bo nehala tako bati, »bo končala pod zemljo«, in nam takoj zatem zaželel: »Have a nice time!« Drugi pa je bil trgovski pomočnik, ki je na moje vprašanje, kje v trgovini imajo jajca, odgovoril: »We are free from eggs.« (Kar nam je kasneje pojasnilo obupano velikonočno novico iz Norveške).

Naj povem še, da takšen turnosmučarski dopust na glavo s prevozom in hrano vred pride približno tisočaka. Za nas, ki med letom težje vzdržujemo turnosmučarsko kontinuiteto in nam uspe le sem in tja bentiti nad neidealnimi pogoji na nam bližnjih destinacijah, je to torej idealna priložnost, da vsaj malo pridemo na turnosmučarski račun – in tako nekako preživimo do naslednje sezone.

Za okus pa nekaj fotografij, ki so zaradi mojega novega fotoaparata, s katerim se še navajava na sobivanje, bolj mračnjaške, kot je v resnici bilo.